To ni pipa ali po izvirnem francoskem naslovu Ceci n'est pas une pipe bo zagotovo najbolj znano delo vse umetniške produkcije nadrealističnega slikarja Reneja Magritta in one slik, ki so najbolj kontroverzne in vprašljive v zgodovini umetnosti nasploh. Tudi tisti, ki niso poznavalci ali navdušenci nad umetnostjo, bodo to platno videli večkrat, ki kljub svoji preprostosti skriva zapleteno ikonografsko in konceptualno razmišljanje.
René François Ghislain Magritte (1898 – 1967) je eden najvidnejših nadrealističnih umetnikov belgijske šole. O njegovem otroštvu in mladosti poznamo malo podatkov, zdi pa se, da se je umetnik moral soočiti z nekaterimi grozovitimi dogodki, kot je samomor lastne matere, ki so umetnika pogojevali skozi vse življenje. Glede njegove umetniške izobrazbe vemo, da je prve študije zaključil v Châteletu in kmalu po vpisu umetnika na Akademijo za likovno umetnost v Bruslju, od tega časa njegova dela sledijo liniji mojstrov impresionistov. Nanj so vplivale prve umetniške avantgarde, vendar je bilo Chiricovo platno Canción de Amor tisto, zaradi česar je Magritte iskal veliko bolj oseben in neodvisen slog.
Ob istem času, konec dvajsetih let, je umetnik izdelal platna Izdajstvaslike serija del, med katerimi izstopa platno, ki nas tu zadeva. To ni cev, je majhna slika, naslikana z oljem na platnu vodoravnega formata in majhnih dimenzij, platno je manj kot petindevetdeset centimetrov široko in triinšestdeset centimetrov in njegova kompozicija ne bi mogla biti preprostejša: na nevtralno ozadje je umetnik na zelo realističen način predstavil kadilno pipo in pod njo napis, ki s samo petimi besedami razstavlja vsako tradicionalno umetniško teorijo, to ni pipa.
Umetnik s preprostim napisom izpostavi dejstvo, da pravzaprav nismo pred pipo, ampak kot je jasno pojasnil sam Magritte, gre za upodobitev cevi in ne za sam predmet. Magritte tako stoji med tradicionalnim pojmovanjem umetnosti in gledalčevo percepcijo ter slednjemu daje nov pogled. V tem kontekstu je sam umetnik zatrdil, da kljub dejstvu, da so slike nepopolne, pogosto uspejo zavajati naše čute.
Po drugi strani pa umetnik podrobneje razlaga tudi dejstvo, da je to pojasnilo potrebno za preoblikovanje koncepta platna, da brez njega platno ne bi bilo v oči gledalca več kot preprosta pipa in ne reprezentacija predmeta.
Delo, ki se trenutno nahaja v Okrožnem muzeju umetnosti v Los Angelesu, je bilo prvo, ki je uporabilo ta vir, vendar ga je umetnik spet uporabil nekaj let pozneje, leta 1930 s platnom ključsanj.
